|
      
Na letošnje prvo poznojesensko, masouničevalsko in robnike-trgajočo
turno bordarijo smo se spravili prejšnjo soboto, 14.12. Na klasiko,
vsaj mojih pohodov v gore na Vršič, kjer nas je po uspešnem preboju
iz megle v katero je bila zavita cela Slovenija pod nadmorsko višino
tisoč metrov pozdravil sonček in brezoblačno nebo, ob cesti pa je
ležalo kakih 15 do 20 centimetrov snega, ki je bil v senci še čisto
suh, na soncu pa je že kazal znake južnenja, višje je bilo snega
nekaj več, odvisno od tega, kako ga je med sneženjem nametel veter,
ga je bilo med 0 in 70 centimetri tako, da je bilo treba med težko
zasluženim spustom iz grebena Pod Šitom Glavo, ki je s svojim vzponom
krepko preizkusil našo pomankljivo kondicijo na začetku zime, paziti
v vsakem
    
zavoju in izbirati prave prehode med v nebo štrlečim ruševjem in
ostrimi masoparajočimi skalami, v spodnji polovici pa smo sploh
prešaltali na vožnjo po jajcih, ko noge in ušesa prežijo na vsak
netaprav zvokec izpod boarda, da hitro razbremenijo board v trenutku,
ko se sliši, da je spodaj skala, a glej začuda v spodnjem delu,
zahvaljujoč pazljivosti nismo dobili niti ene praske, vse skale
      
smo polubčkali že v zgornjem delu, kjer smo dal gasa do konca, ker
je bilo kao dovolj snega a vseeno, ko smo se pozno popoldan v večerni
zarji spuščali nazaj v gosto meglo, v kateri so ljudje cel dan komaj
videli prst pred nosom smo vedeli, da je bil dober dan!
         
|
