SOBOTA - 19. marec 2005
Sobota zjutraj, vsa zaspana, pa vendar polna pričakovanja, sem se skotalila iz postelje. V glavi sem imela polno predstav, kako naj bi takšno tekmovanje izgledalo. To je bil zame prvi ogled Snowthrilla v živo, čeprav je bil ta že peti po vrsti, o čem sem bila kasneje obveščena.
Letos se nam je malo maščevalo vreme, tako da je bila tekma, ki je bila sprva predvidena v februarju, prestavljena na marec. Sledila je lepa pošiljka snega, vendar pa so se dnevi pred tekmovanjem otoplili in Kanin je zopet bil videti prav žalostno.
Tekmovanje je bilo razdeljeno na dva oz. tri dni. Prvi dan so bile kvalifikacije, drugi dan finale, tretji dan pa je bil rezervni dan. Čeprav v petek nisem bila na kvalifikacijah, so nam povedali, da sta bili predvideni dve vožnji za vsakega tekmovalca. Vendar pa so se organizatorji na dan kvalifikacij odločili za samo eno vožnjo, saj so tekmovalci postajali vedno drznejši in so se organizatorji zbali hujših poškodb. Kvalifikacije so potekale desno od Prestreljenikovega okna. Končale so se uspešno. V finale se je uvrstilo najboljših 15 med moškimi in 5 žensk. Od tega je bilo 7 naših. Na žalost pa ni bilo med ženskami nobene naše, vendar upam, da se bodo v prihodnje tudi opogumile in pokazale, da imajo tudi Slovenke "jajca" po domače rečeno.
Pričelo se je finale. Sonce je tako pripekalo, da smo se vsi histerično mazali s sončnimi kremami. Sneg je bil čisto južn, klifi pa so veselo kukali izpod snega, ki je še ostal. Tekmovalci so se pripravili in akcija se je začela. Na žalost pa je južn sneg povzročal preglavice vsem - od pogrezanja v sneg do pasu, do landingov in tudi pri pripravah na skakanje, saj je ponekod kukala ven trava. Nekateri tekmovalci so bili bol adrenalinsko razpoloženi kot drugi, vsi pa so pokazali veliko mero znanja. Včasih pa je kakšen poizkus skoka preprečil tudi strah, kar zveni precej paradoksno. Seveda ni šlo brez poškodb, ki pa so bile precej mile. Sem pa dobila občutek, da je bila reševalna pomoč, precej slabo organizirana, saj so marsikdaj priskočili na pomoč fotografi, ki so slikali prizorišče dogajanja, namesto reševalci. Vse se je zaključilo, ko je po strmini odpeljala še zadnja tekmovalka.
Sodniki so ocenjevali vožnjo glede na:
. Izbiro linije: pomembna je iznajdljivost tekmovalca pri izbiri linije, kot tudi težavnost
izbrane linije (vsota naklona, lokacija linije na hribu, snežne razmere, ovire in
tveganje).
. Kontrola: šteje kontrola nad telesom med vožnjo. Padec šteje kot >popolna izguba
kontrole<.
. Ritem: bolj tekoča je vožnja, višja je ocena. Najslabše tu je ustavljanje.
. Tehnika: samo to. tehnična dovršenost.
. Agresivnost: vključuje hitrost in skoke, kot tudi stopnjo tveganja in predanost, ki jo
tekmovalec vloži v svojo linijo.
Ponosno lahko povem, da je prvo mesto med moškimi dosegel naš Jani Pogačar, sledila pa sta mu Gavin MacKay (Velika Britanija) in Fredrik Andersson (Švedska). Pri ženskah pa si je prvo mesto prislužila Jo Guest (Škotska), drugo mesto Johanna Ericson (Švedska) in tretje Melanie Martinot (Francija).
Zvečer je sledil še žur, vendar pa se ga zaradi drugih obveznosti s fotografom nisva udeležila. Sem pa dobila informacije, da je bil žur fenomenalen.
slike: v naši galeriji
report: Teja, fotografije: Matic
|
|
