Red Bull Xtreme Verbier 03

Najboljši ekstremni boarderji sveta so se zbrali pod Bec des Roses…

Nedelja, 22. marec 2003

Za Red Bull Xtreme je bilo leto 2003 leto novih linij. Namesto tockovanja so bile nagrade. Namesto vratolomnih runov je bila kreativnost. Poleg tega je bilo leto 2003 tudi moje prvo leto - dobro leto.

Cyril Neri je videl Supermana. Cyril je cisto obnemel. Zaradi Supermana in zaradi svoje vožnje. Ravnokar se je namrec spustil cez severno pobocje Bec des Rosses. Kaj pa Superman? To je bil show basejumperja, ki se je vrgel iz helikopterja in padal pet merov stran od riderjev in od pobocja. To je res extremno. In Cyrilova lastno vo?nja? "Bilo ja ravno tako kot sem nacrtoval. Bil sem popolnoma spro?cen, koncentriral sem se na dihanje in na stil. Vedno sem bil tocno tam kjer sem hotel biti in sem tocno vedel kaj bom naredil. Easy!"

Pametno
Gora po imenu Bec des Rosses ima ponekod pobocja tudi z 55° naklona. V stojeci poziciji se lahko skoraj s komolcem nasloniš na steno. Pred tekmo ni snežilo vec tednov. Še huje, vecinoma je pihal mocan veter. Pogoji tako sicer niso bili ravno prenevarni toda še manj pa razburljivo dobri. Eva Sandelgard, ena od sodnikov: " Mislim, da je vseeno možno prevoziti goro, toda pristop bo moral biti malo drugačen. Tekmovalci se morajo ves čas zavedati da je snežna podlaga neenakomerna. Saj so zviti in vedo točno kaj morajo storiti." Eva je že 6 kratna udeleženka tekme, zadnjič, ko je vozila, je bila celo noseča (a tega ni vedela) tako da je letos z dojenčkom (že drugim) članica žirije. Eva: " Zaradi zelo težkih pogojev se je organizator Nicolas Hale-Woods po posvetu s sodelavci in tekmovalci odločil, de so bo denarna nagrada enakomerno razdelila med vse tekmovalce, podelile se bodo le posebne nagrade. Sodniki smo zadolženi za Gilles Voirol nagrado za najbolj originalno linijo. To nam da veliko svodobe in res je užitek soditi na ta način.

Kot bratje in sestre
24 najboljših svetovnih freeriderjev - ženski in moških je vsako leto povabljnih da izživijo svojo strast na Bec des Roses. Ponavadi pridejo že en teden prej. "To je najboljši čas," trdi lanskoletna zmagvalka Géraldine Fasnacht, "skupaj rajdamo, skupaj jemo, skupaj pijemo in se pogovarjamo o svojih smereh v gori kot bratje in sestre!". Avtogram na njeni roki je podpis Todda Masona. "Prinaša mi srečo!" se smeje, "Že tri dni se nisem umila, da ga nebi sprala dol!"

Eddijev svet
V soboto, dan pred tekmo, si tekmovalci ogledajo Bec des Roses z Col des Gentianes. Še posebej tih je Steve Klassen, ki povdari le:" Nov način ocenjevanja nudi lepo priložnost, da brez pritiska poskusimo nove stvari." Steve se je udeležil že 7 tekem v Verbieru, zmagal trikrat in še vedno odkrije novo smer, ki ni bila še nikoli prevožena iz tega 3222 metrov visokega vrha. "To je lepota te gore," nadaljuje, " vsako leto je kot prvo leto!"
Že dva tedna nikogar ne spustijo na goro. To je naloga Eddija. Kontrolira in nadzira dostop na goro, na grebenu si je celo postavil iglu, v katerem včasih prespi. Pripoveduje zgodbe o lisicah ki mu delajo družbo in kradejo hrano. A vremenu nima kaj dosti povedati: "To je drugi oblak v dveh tednih," se ironično nasmehne in pogleda k višku, " in predvsem, to je moj zadnji dan tu!" še doda in se nasmeje.

Dejmo stara!
Punca poleg mene je od kričanja že vsa hripava. Navija za Simona Favierja iz Chamonixa, njegov fan club pa je iz Danske in Nizozemske. Stotine gledalcev sedi na soncu in čakajo na show. 23 tekmovalcev je na vrhu gore in se pripravlja in veseli tekme. Vse bi izgledalo kot iz drugega sveta, če ne bi bilo tekmovlaci popolnoma resnični. "So freeride tekme in je Red Bull Extreme." pravi Ueli Kestenholz. Kar brbota od zadovoljstva in nadaljuje svoj monolog s kratkimi stavki: "gora in jaz..", "moja linija..." " super je!". Tekma ali ne, vozi samo tako, kot mu njegovi občutki določajo. "In bilo je super, kaj lahko še dodam? Vsi tekmovalci imajo velik nasmeh na obrazu!". Géraldine je prva ki se spusti po zahodnem pobočju. Naenkrat se pojavi izza skal, dvigne roke v zrak in se zahvali Toddu. Todd je opremljen z dvema kamerama odpeljal svoj run, ga komentiral in nakoncu zaključil še z backflipom. "Kot robocop!" izbruhne v smeh. Svetovni prvak v boarderX-u ohrani hladno glavo, izogiba se mislim na lanskoletni padec in se že veseli tekme v 2004. Medtem Steve išče mujota...:"Poklicati moram ženo, vesela bo!"

Oder
Steve se je vrgel čez 12 meterski klif. Ja, 12 metrov! Pristal pa je le 30 centimetrov stran od skale. "Natančnost" reče Steve čisto vsakdanje. Steve je študiral goro več ur in z veliko natančnostjo. "Splačalo se je poskusiti! Če bi z vrha opazil, da je to nemogoče bi pač spremeni smer." Steve obvlada klif in gre takoj naprej proti naslednji oviri. "Takrat sem bil tako navdušen in pol adrenalina, da sploh nisem vedel kaj sledi!". Med gledalci in tekmovalci je zavladalo navdušenje. "Rekel sem si, nemogoče, saj ne bo naredil tega!?" komentira Cyril. "Steve ne bo skočil...in med tem ko sem razmišljal je že pristal, čisto blizu skale. Čist noro!"
Nagrade so razdelili na Col des Gentianes v zadnji sončnih žarkih. Nagrada Le Matin Public Award gre Stevu, nagrada Gilles Voirol Award pa Stevu in Géraldine. Zvečer tekmovalci komentirajo svoje smeri pred velikim zaslonom v Verbieru. Na istem mestu, kjer so lahko pred dnevi na Verbier Outdoor Film Festivalu gledali pokojnega Gilles Voirola in Jona Olofssona. Tekmovalci se morajo sami odločiti in podeliti Riders Award. Zmagata Steve in Ruth Leisibach. Steve: "Življenje freeriderja je kot življenje rokovske zvezde..." in ona:"Vsakič, ko se spustim, je to čudovit trenutek in vsakič ko sem spodaj si želim le nazaj gor!". "Naslednje leto!" zaključi Nicolas Hale-Woods.[Text: Flavia Bruesch; prevedel: klemen]