Powder day: Kaprun

Jan pod Kitzsteinhornom

Ne vem tocno kdaj smo se zbasali v avto, ampak razen standardne zamude, ko folk precenjuje svojo sposobnost hitrega vstajanja in zajtrkovanja ob štirih zjutraj, vecje zamude ni bilo. Jaz sem si hotel prišparat živce, ko sediš na sedežnici in se pelješ na vrh smucišca in gledaš nebodijihtreba, kako orjejo po še pred nekaj trenutki deviškem powdru. Roke stiskajo štango, na ustih je pena, najraje bi skocil dol in zacel mlatit. OK pomiri se, he, he. Ampak težko je, še posebej, ce je to prvi powder v sezoni. Tako je bil plan, da smo pred osmo že na spodnji postaji gondol na Kaprunu. Kako smo prišli tja razen šoferja Matica sicer ne ve noben (ker smo spali, da ne bo pomote), ampak je bilo uspešno. David takoj, kot ta prav študent, poizkusi priti do otroške karte. Zbere znanje nemšcine za "Ajne jugendlihe", kar pa pri avstrijki za šalterjem ne zapali ravno, ceprav je David še kar babyface. "Ausweiss?" hoce videti datum na osebni. "Emmmm...ajne ervaksene!" Pa je šel Germknoedel po gobe. Ko pridemo gor, nas pozdravi soncek, modro nebo in hud mraz. Zima je zgodaj pokazala zobe, ceprav sedaj zadnji mesec izgleda, da je izgubila protezo? Snega sicer ni ravno za stran metat in sem ful vesel, da imam s seboj ta staro dilo. Jesenski powder je zvit. Izgleda globok, a je mehak in rahel, da ga z boardom takoj odpihneš in se srecaš s podlago. Globoki zameti so le tam, kamor je veter napihal sneg, tako da se zacne lov na powder. Zgornja tretjina terena pod gondolo Gipfel, vkljucno s prvo strmino na katero ponavadi zlezemo cez ograjo restavracije Gipfelstation, je vec ali manj ledeniška razpoka pri ledeniški razpoki. Ups, kje se to fura, ko je sneg! Zato pa je celca dovolj drugje. Za ogrevanje smo ga našli pod sedežnico Sonnenkar. David se reži kot pecen macek, ker ima nove široke powder dile in se ne utaplja vec v snegu. Na vrhu ledenika, kdo pa drug kot Slovenci, nabijajo dve jumpi, ki jih je zjutraj pofrezal ratrak. Dejmo naši! Naslednje tone powdra pa samevajo na spodnji polovici pobocja pod Gipfel gondolo. Bolj kot preciš desno, bolj si sam v powdru in na koncu je tvoja crta edina na strmini. To je to! Gledaš prah za sabo in gladko pobocje pred sabo. Po parih furah vem, da se ne bi prevec sekiral, ce bi vedel, da mi medtem, ko furam powder, nekdo krade nahrbtnik, obešen v Alpincentru. Po še parih furah se najbrž ne bi sekiral niti Matic, ki je imel v mojem nahrbtniku spravljene hlace. Po še parih furah zacne pa že trgat noge, od nekod se navlecejo oblaki in je treba na germknoedl. Še prej se z Janom zaženeva peš v še deviški hrib zvozit zadnji powder. Emmm, khm... na sreco manjši plaz ni uspel priti do proge. Matic si skoraj zmrzne prste, ko pritisne še ene par fotk za Windzin in ER snowboard page in lahko gremo domov. Pa pozdravil bi še sprevodnika, ki je v hrvojodlslovenšcini z avstrijskim naglasom pokasiral 15 EUR, da smo naložil avto na vlak in od Kapruna do Moelltala (pribljižno) ni bilo treba vrtet volana. Se splaca. Dober štart v sezono. A kdo proda ruzak?

Več slik v galeriji >>>