Red Bull Adrenalin Rush 2003
|
|
|
KANIN, 7.2. - 9.2.2003 |
|
Extremno. Če se vcasih pridevnik
extremno lima že na vsemogoce, je Big Mountain furanje na tekmi,
kot smo jo lahko videli včeraj, res prava hoja po robu. Red Bull
Adrenalin Rush, ki je bil po lanski odpovedi in predlanski izvedbi
na Vršiču, letos prvič na kraju, kjer se je ideja za to tekmo rodila
- na Kaninu, je zame najbolj atraktivna tekma, kar si jih lahko
ogledamo v Sloveniji. Že ob samem spremljanju tekme, smo vsi malo
bolj na sneg mahnjeni gledalci doživljali salve adrenalina in metulje
v trebuhu, ko sta se z vratolomnimi padci na spodnji del proge prikotalila
Matjaž Ravnikar in Sebastian Conrad, ki si je med odbijanjem od
skal za nekaj časa spremenil obliko obraza. In ob norenju in hitrih
zavojih po mešanici ledene podlage, kep in powdra nad skalnimi prepadi,
kjer vsaka napaka lahko pomeni vsaj dolgotrajno slovo od smuči in
na koncu tudi skoki cez 15 meterske klife, inovativne linije, plezanje
po skalah s smucmi in trganje robnikov, vse to je povzročajo pravo
špricanje adrenalina pri tekmovalcih. Ballz THIS big!
Razmere. Če so še v petek vremenoslovci napovedovali za sobot pretežno oblačno vreme in smo vsi zmrzovali v debelih bundah, nas je v soboto zjutraj pozdravilo modro nebo brez oblačka in sonček, ki je najbolj tople slekel vse do kratkih rokavov (čeprav Romi pravi, da sem edini v kratkih rokavih okrog skakal). Powder, ki je zapadel sredi tedna so močni vetrovi pometli neznano kam, tako, da tekme niso izvedli na celi progi - to je z vrha Prestreljenika, saj je bil teren preveč poledenel. Zato pa je bilo v spodnjem delu kar nekaj novega snega, ki je vsaj prvim tekmovlacem nekoliko olajšal vožnjo. Ob pogledu na izpostavljene skale pa smo se spominjali sedmih metrov snega na kaninu dve leti nazaj, ko so bili sedaj vrtoglavi prepadi le zajčji skokci. Tekma. Na štartu se je pojavilo 26 tekmovalcev iz šestih držav, med njimi kar 13 Slovencev, 15 Avstrijcev, 5 Nemcev, 3 Švedi, en Romun, en Slovak.... ki so se najprej pomerili v kvalifikacijah. Najbolj sem držal sapo, ko se je čez trimeterski klif zvrnil na hrbet Matjaž Ravnikar, se odbil in padel dol še naslednjih 8 metrov. Na sreco jo je odnesel brez poškodb. Drugic pa mi je postalo vroce, ko se je nad klifom zacel kotalit naš Easyrider David Volk. Po prevalu nazaj se mu je uspelo ustaviti kakih 5 metrov pred skalami. Zjutraj smo se pogovarjali, na kaj misliš, ko se kotališ proti klifu in čezenj. No sedaj ve. Finale. V finale se je uvrstilo
15 najboljših iz kvalifikacij. Vecina jih je prestavila še eno do
dve prestavi višje in prica smo bili najbolj atraktivni in extremni
uri vožnje na južni strani Alp. Zmago si je s tekocim smucanjem
po zahtevnem terenu, s svojo povsem originalno linijo in ~10 meterskim
dropom iz police v najvišjem klifu direktno na reklamne panoje prismucal
domacin iz Bova - Deni Vucic. Z zmago si je zagotovil tudi nastop
na neuradnem freeride svetovnem prvenstvu Red Bull Snowthrill v
francoskem Chamonixu in pobasal lepih 1500EUR. Drugi je bil Jani
Pogacar, ki je impresioniral z izredno hitro in tekoco vožnjo, cez
skale, skokom brez postanka in razmisleka in z mojstrsko rešitvijo
pred padcem po pristanku, ko se je rešil z obratom in vožnjo po
eni šmucki. Tretji pa je bil Romun Ion Trandafir, neumorni popotnik,
ki bo samo v naslednjih treh tednih naredil vec km, kot nekateri
v enem letu. Za finale si je izbral centralno smer, edini desno
od zasneženega kuluarja je dropnil najvišji klif na tekmi. Moje
ocene višine jemljite malo z rezervo, ampak definitivno je letel
vec kot 10 metrov. Tudi vzkliki gledalcev so bili najglasnejši.
Zmage ga je stalo ustavljanje nad klifom, kjer se vsaka sekunda
cakanja odšteva. Respect vsem! Ce bi ocenjevali še "worst slam"
pa bi nagrado in šive v šempeterski bolnišnici dobil Nemec Sebastian
Conrad. Potem, ko je pripeljal z dvakrat vec spida kot ostali, direkt
cez manjše klife nad zadnjim koncnim prepadom, se mu je na zadnjem
zataknila in odpela smucka. Salti na snegu nad klifom je sledil
vratolomen padec cez 15 metersko skalovje in odbijanje od skal ter
pristanek na trebuh. Vse skupaj je izgledalo še precej bolj grozno,
kot koncni rezultat - pocena licnica in okrvavljen sneg.
Deni Vucic, zmagovalec z vrtoglavim skokom direkt na reklamne panoje, si je prislužil tudi nastop na neuradnem svetovnem prvenstvu v extremnem smucanju v francoskem Chamonixu:"Ker bo v Franciji konkurenca mocnejša kot je bila danes, bo težko doseči dober rezultat, vendar bi se z dobrim skokom dalo poseči visoko." Jani Pogačar, drugi: "Očitno so fantje začeli voziti bolje kot so to pokazali pred tremi leti na Vršiču." in "A sem res drugi, woaaaw 1000EUR, lahko si bom kupil avto!" ter ob držanju za glavo: "Kere skale!" Ion Trandafir, lastnik highest dropa:"You come to our race in Romunia, the first prize is one week of skiing in Transilvania. And one more tip - I will not be there!" Sebastian Conrad, worst slam: "V finalni vožnji sem skušal peljati po podobni smeri kot v kvalifikacijski, vendar sem slabo prepeljal prvo stopnico. Zato sem zdrsnil tudi čez drugo in pri tem grdo padel po skalah. Edini rezultat, ki sem ga danes dosegel, je viden na mojem obrazu." KONČNI REZULTATI: PRAVILA: Ocenjuje se 5 stvari:
Vsaka kategorija se točkuje od 1 do 10. Najbolj pomembna od teh petih kategorij je linija, ki da osnovo za končni rezultat, ostale štiri kategorije pa lahko oceno v kategoriji linija le zvišajo ali znižajo za največ 2 točki. Pomembna zadeva je še no-fall-zone. To so območja, kjer naj tekmovalec nebi padel (nad klifi, v koluarju, pred ciljem). Če se tam zakotali, potem postane najbolj pomembna kategorija kontrola (ki je v tem primeru slaba) in ostale štiri lahko spet prinesejo le +/- 2 točki. Pravila so sestavljena tako, da ne vzpodbujajo k brezglavem metanju čez čimvecji klif, saj konec koncev to ni tekma v višini odpeljanih klifov in silijo tekmovalce k bolj varni in kontrolirani vožnji.
|
